Joj, kako pika in pika? Kaj je to? O kateri rastlini torej govorimo? To je pegasti badelj, mi pove babica med skupnim nabiranjem cvetov te visoke rastline. Zdravilno rastlino vijoličaste barve v ljudskem zdravilstvu imenujejo bodečnica, bodeča neža, Marijin osat.

Babica se je že od nekdaj veliko ukvarjala z zdravilstvom, zato ji je bilo nabiranje zdravilnih rastlin čisti užitek. Vedno se je v jesenskem času lotila nabiranja pegastega badlja. Vsi smo vedeli, da sta mesec september in oktober rezervirana za pegasti badelj. Lahko si torej mislite, kaj smo počeli konec tedna, ko smo zaključili s šolskimi obveznostmi. Babica nas je vsako soboto peljala na slovensko Primorje, kjer smo nabirali cvetove te redke, bojda tudi ogrožene vrste zdravilne rastline. Pri nabiranju cvetov smo se veliko smejali in zelo zabavali. Vonjave iz babičinega nahrbtnika pa so bile krive, da smo imeli med nabiranjem še dodatno motivacijo. Po koncu nabiranja je iz svoje torbe vedno potegnila domače pečene piškote, na katere smo komaj čakali že med samim nabiranjem pegastega badlja. 

Da je pri nabiranju cvetov pegastega badlja potrebno biti pazljiv, sem hitro ugotovila, saj sem se velikokrat zbodla z ostrim trnjem, ki ga ima ta rastlina. Babica mi je povedala, da pegasti badelj ni primeren za takojšnjo uporabo. Nabrane cvetove je treba najprej posušiti, da semena dozorijo. Na vprašanje, na kakšen način lahko uživamo pegasti badelj, mi odgovori, da se pegasti badelj lahko dobri v lekarnah in specializiranih trgovinah v obliki: kapsul oziroma tablet, kot čajni pripravek ali v obliki grenčice. 

Velikokrat je omenjala nekaj o sajenju pegastega badlja, kar na svojem vrtu, po robovih ali po kotih, kot to svetujejo zeliščarji. Da bo pegasti badelj imela, kar na svojem vrtu me nekoliko skrbi, saj vem, da bo s tem izginila tudi njena motivacija iz nahrbtnika.