Imeli smo jadrnico in mojega moža ni bilo dlje časa doma. Poklical me je in me prosil, da če bi lahko jaz naredila registracijo jadrnice, meni pa je bila registracija plovil čisto tuja. Ostala sem tiho in nekako po tihem rekla, da bom, a sem že vedela, da jaz nega ne bom uredila. On je nato pozabil, ker je mislil, da bom uredila jaz, pa nisem.
Ko se je vrnil domov, me je vprašal, kako je potekala registracija plovil in ali je bilo vse v redu. Enostavno nisem vedela, kako naj začnem, da nisem čisto nič uredila, ker sem vedela, da bo jezen, mogoče ne bi bil toliko jezen, če bi mu že prej povedala, da je zame registracija plovil čisto nekaj novega in da tega ne bom delala, tako bi lahko našel koga drugega, poklical prijatelja ali kogarkoli, da bi to uredil. Začela sem čisto počasi in vedel je, da nekaj tukaj ne štima. Bolj, ko me spraševal, kje imam papirje, bolj sem se jaz umikala tej temi. Joj, ta registracija plovil, mi je uničila dan, ko bi vsak prej povedala. Najboljše bi bilo, takoj po telefonu. Le zakaj sem čakala, da se je vrnil, ne vem, kaj sem sploh pričakovala.
Ko sem mu povedala, da sploh ne vem, kako registracija plovil poteka, ker nisem uredila nič, me je debelo pogledal. Enostavno ni verjel, mislil je, da se šalim. Potem pa sem mu še enkrat rekla, da res nisem nič uredila. Takrat pa je postal jezen, jaz pravim, da čisto opravičeno. Ker sem vedela, da sem jaz kriva, sem se mu opravičila, a sem videla, da ne pomaga. Takoj me je vprašal, kje so papirji, ker bi registracija plovil morala biti narejena že zdavnaj. Sam je še isti dan vse skupaj uredil. Super, da mu je uspelo, ker tako ni bil več jezen name.
