Spomnim se, bila se še majhna, ko sem slišala mamo, ki je očetu razlagala, kako grozno je bilo na nedavnem pregledu, beseda gastroskopija se je takrat verjetno zapisala v mojo podzavest kot nekaj res slabega. Od takrat je minilo dosti časa, ko jo nisem slišala.

Pred enim mesecem so se mi začele vztrajne bolečine v želodcu, zato sem obiskala svojo osebno zdravnico. Kar tako mimogrede mi je rekla, da mi bo dala napotnico, saj bo edino gastroskopija pokazala kaj je narobe z mano. Zdrznila sem se in kocine so mi šle pokonci, ko je beseda gastroskopija obvisela v zraku. Ko sem prišla malo k sebi, sem odločno rekla, da to ne pride v poštev.

Zdravnica je bila šokirana nad mojo odločnostjo in me poskušala prepričati, da si premislim. Nato mi je zastavila nekaj dodatnih vprašanj, zanimalo jo je ali imam še kakšnega od naslednjih simptomov:

• težave s prebavo
• zgaga
• slabokrvnost
• pogosta slabost
• ali je imel kdo v družini raka na želodcu.

Ker sem na tri odgovorila pozitivno, je bila še bolj prepričana, da je gastroskopija nujno potrebna. Povedala sem ji od kdaj me je že tako strah te preiskave, da se resnično stresem, že ko slišim besedo gastroskopija in da tega ne bom zmogla. Zdravnica mi je prigovarjala, da je po toliko letih ta preiskava izvedena dosti bolj strokovno, da so bili takrat šele začetki in verjetno res ni bilo prijetno, vendar je bil strah v meni premočan.

Odšla sem domov, vendar so se bolečine še stopnjevale, tako da sem čez deset dni ponovno obiskala našo ambulanto. Zdravnica me je pogledala in z nežnostjo v glasu rekla, da točno vem, da mi gastroskopija ne uide. Ker pa je videla kako zelo se je bojim, mi je povedala, da mi lahko ponudi delno ali popolno sedacijo.

Opravila sem preiskavo pod popolno sedacijo, kar pomeni, da so me uspavali. Izkazalo se je, da sem pod tako hudim stresom, da se mi je naredil čir na želodcu. Menda se to, da pozdraviti, vendar bom morala tudi korenito spremeniti način življenja. Trenutno sem bila samo vesela, da je gastroskopija za mano.