Moj oče je vedno brez ure in telefona, tako smo se odločili, da mu za rojstni dan kupimo Omega uro. Najpej nismo vedeli, ali bo ure sploh vesel, tako da smo šli v akcijo, da preverimo. Tako je vsak na svoj način preverjel in smo ugotovili, da bo ure prav vesel. Odločilo je to, ko je na treningu pin ponka jampral, da bi pa res imel končno eno uro, ker nikoli ne ve, koliko je ura in mora uro iskati po stenah ali pa spraševati ljudi. Malo nas je prestrašil, da si bo uro prej kupil sam, ker je mami začel govoriti, če ima kakšno staro uro. Tako je mama morala speljati, na ta način, da si ni šel ure kupit sam.
Mi pa smo mu kupili res lepo Omega uro, ki jo bo nosil z veseljem. Kako smo komaj čakali dan, da mu damo Omega uro, ker nas je bilo do konca strah, da bo en dan šel po novo uro. To bi bilo res nerodno. En dan je že skoraj vse padlo v vodo, ko je šel z mamo v mesto in se ustavil pred trgovino z urami. Še dobro, da je bila mama zraven in se izgovorila, da nimata časa, ker ona mora biti kmalu doma, ker dobi obisk. Če takrat ne bi iblo zraven mame, bi naš oče kupil uro.
Že zjutraj na njegov rojstni dan, smo bili vsi na kupu in mu najprej izročili Omega uro. Kako je bil vesel. Videlo se mu je v očeh, kako srečen je iz različnih vzrokov:
- ker je dobil Omega uro,
- ker mu je ura lepa,
- ker je videl, da ga poslušamo,
- ker si ure ni kupil sam.
Tako je naše darilo uspelo. Vsi smo morali sodelovati, da nam je uspelo, največ težav pa je seveda imela naša draga mama, ki je speljala vse tako, kot je treba.